Ker je izogibajoča se osebnostna motnja (AVPD) premalo raziskana in diagnosticirana duševna motnja, naj bi bila tudi premalo zdravljena. Ker so osebe z AVPD tako zaščitniške in živijo v strahu pred ponižanjem in zavrnitvijo, ne poiščejo zlahka pomoči.
Čeprav se osebe, ki živijo z AVPD, zavedajo svojih simptomov in bi rade razvile globlje osebne in poklicne odnose, na splošno ne vedo, kako in zakaj čutijo in delujejo tako, da to preprečujejo. Krivijo sebe, njihov strah in tesnoba pa jim preprečujeta, da bi se obrnili po pomoč tako pogosto kot osebe z drugimi, podobnimi težavami z duševnim zdravjem, na primer s socialno anksiozno motnjo.
" Nekdo s socialno anksioznostjo bo prišel na zdravljenje in bo razumel, da mu terapevt kljub temu, da mu je terapija neprijetna, skuša pomagati izboljšati njegovo socialno življenje," pojasnjuje doktor Michael Karson, klinični izredni profesor na Univerzi v Denverju (University of Denver' s Graduate School of Professional Psychology). " Izogibajoči se pacient pa misli, da je terapevt tam zato, da ga pomiri ali ogrozi, ne pa nujno zato, da mu pomaga. "
Pacienti z AVPD na koncu od terapevta zahtevajo toliko zagotovil, da žal obstaja možnost, da terapija na koncu postane le še en znan varen prostor in ne kraj, kjer se lahko naučijo bolj tvegati, dodaja Karson.
Ker se osebe z AVPD čim bolj izogibajo socialnim stikom, to vključuje tudi izogibanje stikom s strokovnjaki za duševno zdravje. Kadar nekdo z AVPD poišče terapijo ali druge oblike pomoči, je to pogosto zato, ker je družinski član zaskrbljen zaradi socialnih težav, ki jim je bil priča, in poziva k zdravljenju. Vendar pa mora na koncu med bolnikom in terapevtom obstajati zelo močna povezava.
" Konec koncev je 95 % izida terapije tisto, kar terapevt in bolnik skupaj ustvarita," pravi doktor Gregg Henriques, profesor psihologije na Univerzi James Madison. " Ujemanje je zelo pomembno, zato pacient ne le da mora imeti to osebo rad in ji zaupati, temveč tudi čutiti, da mu terapevt pomaga razumeti njegovo težavo in gojiti motivacijo za spremembe. "
Čeprav ni lahko zdraviti bolezni, za katero nihče ne pozna dokončnega vzroka, raziskovalci menijo, da imajo genetika in okoljski vplivi ključno vlogo pri razvoju simptomov AVPD. Čeprav AVPD trenutno velja za kronično bolezen brez znanega zdravila, lahko psihoterapija pomaga zmanjšati simptome tesnobe, strahu in nezaupanja, okrepiti samospoštovanje in izboljšati socialne veščine. Zdravljenje lahko pomaga zmanjšati tudi nekatere spremljajoče bolezni, povezane z AVPD, kot so depresija, zloraba snovi in samomorilne misli.
Možnosti zdravljenja AVPD
Ker je raziskav in znanja o vzrokih AVPD tako malo, je trenutno na voljo le malo možnosti za terapevtsko zdravljenje. Najpogosteje se priporoča zdravljenje, ki vključuje kognitivno-vedenjsko terapijo (CBT), pri kateri se uporabljajo podobne tehnike kot pri zdravljenju socialne anksiozne motnje, saj se simptomi teh dveh bolezni v veliki meri prekrivajo.¹
CBT je najbolj priporočljivo zdravljenje, saj bolnika nauči tehnik za spreminjanje vzorcev mišljenja in vedenja. Na splošno CBT uspešno pomaga ljudem premagati strahove in se bolje znajti v družabnih situacijah. V zdravljenje bolnika so lahko vključeni tudi družinski člani, da se naučijo, kako biti bolj v oporo ljubljeni osebi z AVPD.
Cilj CBT je pomagati ljudem prepoznati in spremeniti samouničevalne miselne vzorce, ki prispevajo k njihovi tesnobi ter čustvenim in socialnim težavam ter škodljivo vplivajo na njihove odnose. CBT za izogibalce pa mora biti posebej usmerjena tudi na vidike sramu in izogibanja pri tej motnji. Na tem področju je potrebnih več raziskav, da bi v celoti razumeli edinstvene potrebe po zdravljenju osebe z AVPD, saj za razliko od socialne anksioznosti in številnih drugih osebnostnih motenj in duševnih motenj simptomi socialne prizadetosti pri AVPD izvirajo iz sramu in nizkega samospoštovanja.
Poleg CBT se uporablja tudi psihodinamična
Ali je zdravljenje z zdravili primerno za AVPD?
Nobeno znano zdravilo ne more neposredno zdraviti globoko zakoreninjenih strahov in negotovosti, ki spodbujajo izogibanje. Kljub temu obstajajo dokazi, da je farmakološko zdravljenje osebnostnih motenj na splošno lahko koristno, čeprav omogoča le delno izboljšanje.
Zdravila v obliki antidepresivov, stabilizatorjev razpoloženja in antipsihotikov pomagajo pri agresivnem in impulzivnem vedenju, povezanem z mejnimi in antisocialnimi osebnostnimi motnjami, ter zmanjšujejo psihotične simptome shizotipske osebnostne motnje. Dokazi o uspešnosti uporabe zdravil za zdravljenje socialne anksioznosti, ki je jedro AVPD, niso tako jasni.
Ker je AVPD uvrščena med osebnostne motnje skupine C, za katere je značilna anksioznost, se zdravstvenim delavcem trenutno svetuje, da zdravljenje temeljijo na razpoložljivih kliničnih podatkih, povezanih z anksioznimi motnjami, in uporabljajo načine zdravljenja, ki so bili uspešno uporabljeni pri zdravljenju socialne fobije.²
Čeprav Uprava za hrano in zdravila ni odobrila posebnega zdravljenja AVPD, se antidepresivi uporabljajo za zdravljenje splošne anksioznosti in depresije. Med njimi so selektivni zaviralec ponovnega privzema serotonina in noradrenalina (SSNRI) venlafaksin (Effexor) in selektivni zaviralci ponovnega privzema serotonina (SSRI), ki se lahko predpišejo za zdravljenje nekaterih simptomov in sočasnih stanj pri AVPD. Ta zdravila lahko osebam z AVPD tudi pomagajo zmanjšati anksioznost toliko, da se lahko soočajo z družabnimi situacijami doma in v službi ter se celo izpostavijo novim družabnim dejavnostim.³
Zakaj je zdravljenje AVPD bistvenega pomena
Strokovnjaki za duševno zdravje se strinjajo, da je AVPD na raziskovalnem področju zanemarjeno stanje, zato ga je težko zdraviti, zato je pomembno poiskati diagnozo in zdravljenje takoj, ko prepoznamo simptome. Če ne zdravimo, se bodo vedenjski in miselni vzorci, povezani z AVPD, najverjetneje še poslabšali, saj bodo vse bolj zakoreninjeni in jih bo zato težje spremeniti. Brez strokovne pomoči bo oseba z AVPD verjetno vedno bolj izolirana od družbe in bo imela vedno več težav v osebnih in poklicnih odnosih.
Ker se AVPD običajno diagnosticira šele v odrasli dobi, ko so številni tipični vedenjski vzorci že vgrajeni v osebnost, je za ozdravitev in izboljšanje kakovosti življenja potreben čas. Zdravljenje je lahko dolgotrajen in neprekinjen proces.
Z zdravljenjem se lahko osebe z izogibajočo se osebnostno motnjo naučijo ne le obvladovati simptome strahu in tesnobe, temveč tudi spretnosti, ki jim lahko pomagajo pri boljšem povezovanju z drugimi ljudmi, kar lahko vodi k uspešnejšim odnosom. ⁴ Tako kot pri vseh drugih duševnih motnjah bo na uspeh zdravljenja pomembno vplivala stopnja disfunkcije in odločitev bolnika, da bo na zdravljenju ostal tako dolgo, kot bo potrebno.
Prihodnje usmeritve za zdravljenje AVPD
Tehnike CBT se uporabljajo za zdravljenje različnih duševnih težav in osebnostnih motenj. Ker pa se nekateri posamezniki in nekateri simptomi na kognitivno-vedenjsko zdravljenje odzivajo le skromno ali prepočasi, raziskovalci nenehno iščejo nove in izboljšane terapije. Več jih je bilo osredotočenih na AVPD.
Pri svojem delu na univerzi James Madison, kjer preučuje značaj in dobro počutje, socialno motivacijo in čustva, si Henriques prizadeva razviti enotnejši pristop k psihologiji, psihološkemu ocenjevanju in psihoterapiji. Pravi, da bi moral biti cilj zdravljenja osebe z AVPD ustaviti navidezno stalni krog samoobtoževanja, ki prihaja od njenega notranjega kritika, ki je sovražen, zavračajoč in pretirano intenziven.
Henriques predlaga, da bi se lahko oseba z AVPD s pomočjo psihološke pozornosti "prebudila" v toku svojega procesa in sprejela metakognitivno perspektivo, v kateri se bolje zaveda svojega razmišljanja in procesov učenja, kar bi ji pomagalo prenehati se obtoževati in spremeniti svojega notranjega, zaprtega kritika v odprto, sprejemajočo in bolj sočutno identiteto.
Majhna danska pilotna študija je poročala o pozitivnih in obetavnih rezultatih edinstvenega zdravljenja, ki združuje dvotedensko individualno metakognitivno terapijo (MCT) z zdravljenjem na podlagi mentalizacije (MBT) v obliki skupinske terapije enkrat tedensko. ⁵ MCT se osredotoča na specifične miselne procese, ki sodelujejo pri nadzoru mišljenja, s posebnim ciljem osvoboditi bolnike od skrbi in premišljevanja.
Cilj MBT je izboljšati mentalizacijo - proces, s katerim osmišljamo sebe in ljudi okoli nas - tako da se naučimo razlikovati med lastnim čustvenim stanjem in čustvenim stanjem drugih ter kako duševno stanje osebe vpliva na njeno vedenje in vedenje drugih. Uporablja se kot integrativni pristop k zdravljenju drugih osebnostnih motenj.
Od 30 bolnikov z AVPD v danski študiji jih je 22 končalo program zdravljenja v povprečno 13 mesecih. Pozitivne rezultate so prinesli tako statistični kazalniki simptomov stiske, medosebnih (socialnih) težav in psihosocialnega delovanja kot tudi samoocena kakovosti življenja po zaključku mentalizacijskega zdravljenja.
Doslej je bilo opravljenih le malo raziskav o uspešnem zdravljenju AVPD na splošno, še manj pa posebej pri mlajših ljudeh. Neka druga danska raziskovalna skupina pa je preučevala učinke MBT na majhni skupini mladostnikov. ⁶ Njihov pristop, ki so ga poimenovali na mentalizaciji temelječa obravnava izogibajočih se mladostnikov in je vključeval nekatere sestavine pozitivne psihoterapije, je pri udeležencih povzročil zmanjšanje simptomov izogibajoče se osebnosti, zmanjšanje internalizacije in povečanje mentalizacije.
Raziskovalci iz univerzitetne bolnišnice Saint Patrick v Dublinu na Irskem so kot primerno terapijo za AVPD predlagali drugo vrsto terapije, znano kot skupinsko terapijo radikalne odprtosti (RO). Ti raziskovalci menijo, da je temelj osebnostnih motenj, kot je AVPD, prevelik čustveni samonadzor. V drugi zelo majhni študiji so raziskovalci preverili primernost predlagane intervencije. ⁷
S skupino šestih žensk in osmih moških, starih od 18 do 58 let, so sodelovali na 26 triurnih skupinskih srečanjih RO. Cilj tega skupinskega pristopa je pomagati posameznikom z veliko čustvenega prekomernega nadzora razviti večjo prožnost pri doživljanju in izražanju čustev, odnosih z drugimi ljudmi in večji odprtosti do tega, kar jim ponuja življenje. Čeprav je treba opraviti obsežnejše študije, da bi potrdili ustreznost in učinkovitost skupinske RO, so ti raziskovalci po študiji ugotovili pomembne pozitivne rezultate, ki naj bi se ohranili tudi na šestmesečnih kontrolnih srečanjih.
Tako danska kot irska študija zdravljenja sta bili premajhni, da bi ju lahko trenutno uradno priporočili kot pristop k AVPD, vendar bo to pokazal čas (ter več in večje študije s potrditvijo). Za zdaj pa dajeta upanje za prihodnost raziskav učinkovitejših možnosti zdravljenja.
Viri AVPD
Najboljši viri informacij o AVPD so usposobljeni terapevti, psihiatrične bolnišnice in klinike ter spletna mesta, povezana z univerzami, zdravstvenimi centri in programi psihiatričnega zdravljenja oseb z osebnostnimi motnjami.
Ko iščete usposobljenega terapevta za diagnosticiranje ali zdravljenje, se lahko obrnete na usposobljenega strokovnjaka, ki je specializiran za osebnostne motnje. Napotitve k posameznim terapevtom lahko zagotovijo tako zdravniki primarnega zdravstvenega varstva kot bolnišnice in klinike, ki zagotavljajo psihiatrično oskrbo, vključno s tistimi, ki so povezane z univerzami.
